Od kod izvira naša nagnjenost k sodelovanju?

Ali je sodelovanje naravno ali je rezultat socialnega učenja?

Mamljivo je misliti, da se rodimo kot nesodelujoče zveri, ki jih je treba ukrotiti z izobraževanjem in učenjem.

Celotna ideja "človeške civilizacije" se vrti okoli predpostavke, da so se ljudje nekako dvignili nad živali. Lahko sodelujejo, imajo moralo in so prijazni drug do drugega.

Toda že bežen pogled v naravo vas bo prepričal, da sodelovanje ni značilno le za ljudi. Šimpanzi sodelujejo, čebele sodelujejo, volkovi sodelujejo, ptice sodelujejo, mravlje sodelujejo ... seznam je dolg in dolg. V naravi je nešteto vrst, ki sodelujejo s svojimi sorodniki.

To nas napeljuje na misel, da ima sodelovanje pri ljudeh tudi korenine v naravnem izboru. Sodelovanje morda ni v celoti posledica kulturne pogojenosti, ampak nekaj, s čimer se rodimo.

Razvoj sodelovanja

Sodelovanje je običajno dobra lastnost za vrste, saj jim omogoča, da stvari počnejo učinkovito. Česar posameznik ne more storiti sam, lahko stori skupina. Če ste kdaj pozorno opazovali mravlje, ste zagotovo videli, kako si delijo breme težkega zrnja, ki ga posamezna mravlja ne more nositi.

Tudi pri nas ljudeh je sodelovanje nekaj, čemur bi morala naravna selekcija dajati prednost, saj je koristno. S sodelovanjem lahko ljudje izboljšajo svoje možnosti za preživetje in razmnoževanje. Posamezniki, ki sodelujejo, imajo večjo verjetnost, da bodo prenesli svoje gene.

Zgodba pa ima tudi drugo plat.

Posamezniki, ki goljufajo in ne sodelujejo, so tudi bolj verjetno reprodukcijsko uspešni. Posamezniki, ki prejemajo vse koristi, ki jih zagotavlja skupina, vendar ne prispevajo ničesar, imajo evolucijsko prednost pred tistimi, ki sodelujejo.

Takšni posamezniki si prilastijo več virov in skorajda nimajo stroškov. Ker je razpoložljivost virov lahko povezana z razmnoževalnim uspehom, se mora z evolucijo število prevarantov v populaciji povečevati.

Sodelovanje se lahko razvije le, če imajo ljudje psihološke mehanizme za odkrivanje, izogibanje in kaznovanje goljufov. Če lahko sodelujoči odkrijejo goljufe in sodelujejo le z enako mislečimi, se lahko sodelovanje in vzajemni altruizem uveljavi in sčasoma razvije.

Psihološki mehanizmi, ki spodbujajo sodelovanje

Pomislite na vse psihološke mehanizme, ki jih imamo, da bi odkrili prevarante in se jim izognili. Temu je namenjen velik del naše psihe.

Sposobni smo prepoznati veliko različnih posameznikov, ne le po imenu, temveč tudi po načinu govora, hoje in glasu. Prepoznavanje različnih posameznikov nam pomaga ugotoviti, kdo sodeluje in kdo ne.

Komaj se novi ljudje spoznajo, že si ustvarijo hitre ocene drug o drugem, predvsem o tem, kako pripravljeni so ali niso sodelovati.

"Je prijazna in zelo pomaga."

"Ima dobro srce."

"Je sebična."

"Ni tip, ki bi delil svoje stvari."

Podobno imamo sposobnost, da se spomnimo svojih preteklih stikov z različnimi ljudmi. Če nas nekdo prevara, se tega dogodka običajno živo spomnimo. Prisegamo, da tej osebi ne bomo nikoli več zaupali ali zahtevali opravičilo. Tiste, ki nam pomagajo, si zapišemo v dobro knjigo.

Predstavljajte si, kakšen kaos bi nastal, če ne bi mogli slediti tistim, ki z vami niso sodelovali? Še naprej bi vas izkoriščali in vam povzročali ogromne izgube.

Zanimivo je, da ne spremljamo le tistih, ki so za nas dobri ali slabi, temveč tudi, koliko so dobri ali slabi za nas. Tu se začne vzajemni altruizem.

Če nam oseba naredi x uslug, se čutimo dolžni vrniti uslugo v x zneskih.

Če nam na primer nekdo naredi veliko uslugo, se čutimo dolžni, da mu jo vrnemo na velik način (pogost izraz: "Kako naj se ti oddolžim?"). Če nam nekdo naredi ne tako veliko uslugo, mu vrnemo ne tako veliko uslugo.

K temu dodajte še našo sposobnost razumevanja potreb drugih, izražanja lastnih potreb in občutka krivde ali slabe vesti, če smo razočarani ali če razočaramo druge. Vse to je vgrajeno v nas, da bi spodbujali sodelovanje.

Vse je odvisno od razmerja med stroški in koristmi.

Samo zato, ker smo se razvili za sodelovanje, še ne pomeni, da se nesodelovanje ne dogaja. V pravih okoliščinah, ko je korist od nesodelovanja večja od koristi od sodelovanja, se nesodelovanje lahko zgodi in se tudi zgodi.

Razvoj sodelovanja pri ljudeh kaže le na to, da v človeški psihi obstaja splošna težnja po sodelovanju z drugimi v obojestransko korist. Na splošno se počutimo dobro, kadar pride do sodelovanja, ki nam koristi, in slabo, kadar pride do nesodelovanja, ki nam škodi.