Razviti psihološki mehanizem je vedenjski program v organizmu, ki zagotavlja njegovo preživetje in razmnoževanje.

V obdobju evolucije organizma se izberejo vedenjske strategije, ki mu omogočajo uspešno preživetje in razmnoževanje ter se prenašajo na naslednje generacije.

Posledica tega je, da so vedenjske strategije, ki jih danes vidimo v organizmu, tam zato, ker so mu pomagale preživeti in se razmnoževati skozi evolucijsko zgodovino. Vedenjske strategije, ki so bile neugodne, je evolucija izločila in so izginile iz večine populacije.

Mehanika razvitih psiholoških mehanizmov

Delovanje razvitih psiholoških mehanizmov najbolje razumemo, če upoštevamo analogijo "kako deluje računalnik", ki so nas jo učili v šoli...

Vsi računalniki so sestavljeni iz treh delov - vhoda, procesorja in izhoda. Vhod (miška/tipkovnica/zaslon na dotik) posreduje informacije procesorju (CPU), ki na podlagi programiranja opravi izračune in ustvari izhod (stvari, ki jih vidite na zaslonu računalnika).

Diagram, ki opisuje delovanje razvitega psihološkega mehanizma, je videti precej podobno...

Namesto tipkovnic in zaslonov na dotik, ki štrlijo iz telesa, imajo živi organizmi čutila, s katerimi zaznavajo dogajanje v okolju. Ljudje imamo vid, vonj, okus, dotik in sluh.

Informacije, ki jih zberemo s čutili, se prenesejo v možgane, osrednji procesor našega telesa. Možgani nato uporabijo svoja pravila odločanja, opravijo izračune, opravijo analizo stroškov in koristi ter tako naprej, da na koncu ustvarijo rezultat, tj. naše vedenje.

Pomembno vprašanje, ki se ob tem postavlja, je: čeprav vemo, da ljudje programirajo procesor računalnika, da dela to, kar dela, kdo ali kaj programira človeške možgane?

Odgovor je evolucija. izračuni, ki jih zavestno ali nezavedno izvajamo s svojimi možgani, so rezultat naših razvitih psiholoških mehanizmov.

Ker razviti psihološki mehanizmi delujejo za zagotavljanje našega preživetja in uspešnega razmnoževanja, lahko trdimo, da je končni cilj vseh naših razvitih vedenj zagotoviti naše preživetje in uspešno razmnoževanje.

To zlahka opazimo pri živalih. Skoraj vsa njihova dejanja posredno ali neposredno vplivajo na njihovo preživetje in/ali razmnoževanje. Iskanje hrane in partnerjev, iskanje plena, izogibanje plenilcem - skoraj nič drugega živali ne počnejo.

So kot najosnovnejši računalniški modeli - računalniški modeli, ki so programirani z nekaj osnovnimi programi, ki jih le poženejo v tek.

Pri ljudeh je nekoliko drugače. Imamo razvite psihološke mehanizme, katerih končni cilj je zagotoviti preživetje in razmnoževanje, vendar iste naloge opravljamo na veliko bolj napredne načine.

Naši možgani so kot sodobni računalniki, ki ne opravljajo le osnovnih funkcij, temveč so sposobni opravljati tudi naloge z dodano vrednostjo, za katere se morda na prvi pogled zdi, da niso pomembne za naše preživetje ali razmnoževanje. Vendar globlja analiza pogosto pokaže, da so pomembne.

Smisel za humor se na primer morda zdi lastnost, ki ni povezana z našimi evolucijskimi potrebami. Ne vidimo živali, ki bi igrale stand-up komedijo. Toda pri ljudeh je to znak inteligence, kar je lastnost, ki jo oba spola dojemata kot privlačno.

Hkrati ne moremo zanikati, da so naši možgani tako napredni, da lahko dejansko presežemo zahteve našega evolucijskega programiranja. Z drugimi besedami, lahko lahko in se obnašamo v nasprotju s tem, kar od nas zahteva naš evolucijski program.

Nekateri ljudje na primer naredijo samomor, čeprav je preživetje pomemben cilj našega evolucijskega programiranja. Obstajajo tudi ljudje, ki se odločijo, da ne bodo imeli otrok, čeprav je razmnoževalni uspeh končni cilj našega evolucijskega programiranja.

To je postalo mogoče zaradi naših naprednih možganov. Kot pri naprednih računalnikih nam je prilagodljivost operacij, ki jih lahko izvajajo naši možgani, omogočila, da se ukvarjamo z dejavnostmi, za katere se zdi, da so v nasprotju s tem, kar naj bi počeli razviti psihološki mehanizmi.

Naša osebnost je skupek naših evolucijskih nagonov in potreb, ki smo jih razvili zaradi preteklih življenjskih izkušenj.

Ko so bili računalniki prvič izdelani, nihče ni pomislil, da jih bodo nekoč lahko okužili virusi. Tako kot lahko na sodobni računalnik namestite programsko opremo z virusom, ki ga sesuje, lahko pretekle življenjske izkušnje posameznika vsaj v nekaterih primerih prisilijo, da ravna tako, da nasprotuje svojemu evolucijskemu programiranju.

V večini primerov pa izkušnje iz preteklega življenja oblikujejo človekovo psiho tako, da ne dela nič drugega kot zadovoljuje svoje evolucijske potrebe.